EVROPA KLIČE OXI! Od ulic Aten do trgov Bruslja in Berlina, prav v vsak kot, naš NE naj sliši se POVSOD!

überall ist oxi

Dieser Post ist auch verfügbar auf: English, Danish, French, Italian, Spanish

13.julija je politična in finančna vrhuška Evropske unije Grčiji nastavila nož na grlo in ji naložila program reform, katerega so vsi, tudi mainstrem ekonomisti označili kot neizvedljivega, celo po običajnih standardih, ki veljajo v kapitalizmu.

Kaj je v resnici bil njen cilj? Hotela in morala je povedati, da izven polja možnosti njenih politik, ne obstaja nobena alternativa. Da ga doseže, je skupina zbrana okrog nemškega finančnega ministra Schaubla, postavila pod vprašaj celo integracijski proces znotraj območja evra, kateremu je sicer desetletja zvesto sledila. Zadati udarec Grčiji, izključiti jo iz območja enotne valute, maščevati se za “veleizdajo” in kaznovati tiste, ki so si drznili dvigniti glave, predvsem pa opozoriti vse ostale, še posebej multitude Južne, Vzhodne in Severne Evrope, da bi morda ne zapadle skušnjavi- postavljati pod vprašaj politiko varčevalnih ukrepov in zategovanja pasu v demonstracijah po mestnih trgih ali celo na referendumih in volitvah.

Nič, kar bi lahko zmotilo status quo, katerega je v zadnjih petih letih ustvarila Velika Koalicija, ni dovoljeno. Še več rezov v socialne izdatke, še več strukturne prekarizacije trga dela in delavskih standardov, še več privatizacije javnega dobra, še več preusmeritev denarnih tokov na finančne trge, še več masovnega siromašenja in redistribucije produktov celotne družbe k manjšini na vrhu, tako v Grčiji kot povsod drugje po Evropi. Na ta način kriza niti slučajno ni rešena, temveč se nasprotno poglablja, reševanje posledic pa se le odlaga.

Evropskih vladarjev, sedečih tiste “noči sramote” za mizo v Bruslju, vse skupaj prav nič ne gane. Zanje je preprosto pomembno le učvrstiti svojo oblast, razgaliti svojo moč ter z grožnjami in izsiljevanjem dokazovati, da ni nobene možnosti pobegniti iz zanke kriznega režima. Milijoni so to sporočilo pravilno razumeli ter nemudoma odgovorili z vzklikom #ThisIsaCoup. Zato se obračamo na vsakogar, da spremlja poteze sovražnika in išče ustrezno orožje za boj. Ni nam treba le opazovati showa drugih, udobno obtoževati “naivnost”, “umik” in “izdajo” tistih, ki so na naši strani. Nasprotno, razviti moramo svojo lastno strategijo, pripraviti načrte, poglabljati in okrepiti svoje moči.

Zadnje dogodke v Grčiji in drugod po Evropi so mnogi komentatorji pravilno dojeli kot v prvi vrsti vprašanje demokracije. Moramo biti jasni: zavedamo se, da za začasnimi in provizoričnimi zaključki vedno tiči problem ravnotežja družbenih moči, ki se v svoji pojavni formi različnih konsistentnosti, kaže po Evropi kot razredni boj. Tehtnica razmerja moči je danes dramatično nagnjena na strani tistih, ki eksploatirajo. In naš glavni cilj je, da dodamo na stran zatiranih dovolj novih uteži, da jo premaknemo. Zato nas zanima vprašanje demokracije v polnem pomenu besede, ne le kot abstraktni ideal, temveč kot orožje v rokah množic. Še več, s sklicevanjem, da je področje evra ustvarilo 19 držav in ne le ena, so demokracijo omejili na zbir ozko nacionalnih formalističnih procedur, kar v celoti zavračamo.

Na delu je sistematična strategija hujskanja evropskih delavcev in upokojencev enih proti drugim, vse znotraj nacionalnih okvirov kategorij kot so plače, sociala, privatizacija. Politika zategovanja pasu, rezi v socialo, privatizacija in prekarizacija dela, vse to se dogaja povsod po Evropi, medtem ko delodajalci, multinacionalke in banke akumulirajo osupljivo veliko bogastvo. Iz povedanega sledi, da so naši interesi enaki interesom grških delavcev in upokojencev.

Toda ta socialni waterboarding cele države ne more izbrisati zgodovinskega OXI, izrečenega 3. julija na trgu Sintagma, rezultatov referenduma 5. julija, upanja in energije, ki je zajela celotno Evropo ter dosegla novo masovno politizacijo odprtih javnih debat ter skozi mnoge druge oblike odpora, samoorganiziranja, sodelovanja in boja. Naš NE je močnejši od izsiljevanja.

Naš OXI bo močnejši, če ga izgovarjamo v vseh evropskih jezikih. Ponovno se je pokazalo, da pat pozicije Grčije nasproti EU institucijam, znotraj obstoječe porazdelitve moči in na nacionalno raven izoliranega političnega prostora, ni mogoče rešiti, da so ekstremisti Centra vladajočih v Berlinu in Bruslju glavni podpihovalci rastočega vzpona revanšizma in nacionalizma, ter da je boj proti zatiralskemu režimu Centra lahko voden le, če je že v izhodišču transnacionalen na vseevropski ravni in če na tej ravni lahko dokaže sposobnost združevanja vseh oblik teritorialne in socialne homogenosti in heteregonosti, katere so zlorabili z namenom, da nas razdelijo in porazijo. Graditi moramo na odprtem procesu trajnih povezav med pluralnostjo lokalnih družbenih bojev, vsakodnevnega oblikovanja alternativ in transnacionalnim momentom; le tako lahko sovražniku zadamo učinkovit udarec; s prakso masovne državljanske nepokorščine proti avtoritarizmu oblasti.

OXI s trga Sintagma v Atenah ni umrl, je le zamrl. Prav tako ni umrl OXI na Puerti del Sol in v Lizboni. In nikakor ne tisti v Blockupy Frankfurt. Noben kompromis, dosežen z izsiljevanjem nas ne bo strl, če se mu na različnih krajih v našem vsakodnevnem boju zoperstavimo z vseevropskim OXI. Zato ker je naš NE obenem DA za radikalno drugačno Evropo, ki z obstoječo Evropo gnilih oligarhij nima ničesar skupnega; Evropo je šele potrebno zgraditi od spodaj navzgor.

Izkoristiti moramo priložnost da postane OXI močno orožje, da intenziviramo naš boj, da prepoznamo kar nam je skupnega in kdo so naši sovražniki; od boja k boju, ves čas zavedajoč se namere, da nas želijo izigrati s poskusi netenja sovraštva znotraj delavstva in civilne družbe. Hierarhije in razlike v plačnih sistemih, socialnem in pokojninskem varstvu so naše novo bojno polje. Ideje in predlogi za evropsko minimalno plačo, univerzalni temeljni dohodek, evropsko skupno socialo ter proti institucionaliziranemu rasizmu, že krožijo in so predmet javnih debat.

Kaj storiti? Predvsem je potrebno izdelati srednjeročni plan izvedbe uporu namenjenih dogodkov, kjerkoli in kadarkoli je to mogoče. Po uspešnem 18. marcu v Frankfurtu, vidi Blockupy naslednjo veliko priložnost mobilizacije v napadu na Glavni sedež oligarhije in to kmalu, med 15 in 17. oktobrom v Bruslju ob zasedanju vrha Evropskega sveta, ko bodo vladajoči ponovno oblikovali politiko revščine in rasizma; naslednje leto maja pa v Berlinu, glavnem mestu nemške Evrope, centru vladajoče oblasti izvrševanja politike zategovanja pasu, a obenem tudi mestu upora in alternative. To so nekje osnovne etape našega enoletnega marša za svobodo, demokracijo in enakost v Evropi. To so mnogotere poti, kjer bomo “z nogami” volili vseevropski OXI in tako ponovno, od spodaj postavili nove temelje evropskega političnega odločanja.

Med številnimi iniciativami je srečanje prekercev za transnacionalno socialno stavko v Poznanu med 2. in 4. Oktobrom, prvi dogodek te vrste, ki je obenem odlična priložnost za reinvencijo stavkovnega socialnega učinka kot orožja prakse. Kot OXI.

Toda ta trenutek nam gre za več kot za poziv na novo akcijo ali demonstracijo. Širiti moramo OXI. Hočemo in želimo, da vse akcije in boji po Evropi v vsakem kotičku družbenega povzamejo OXI. Posvojili smo ga in izražamo ga na tisoč različnih načinov. To je dolgoročna naloga, a začeti moramo danes. Začasni poraz grškega upora, ki je poraz nas vseh, je brez dvoma pokazal kakšna so razmerja moči Evrope kapitalizma. Jasno je postalo, da oblastniki lahko vladajo le na avtoritaren način. Toda tak način vladavine je sam sebi protisloven in ima svoje meje, trenutna situacija to dokazuje. Odpira mnogotere priložnosti za boj. Ponovno: z željo vzpostaviti kapitalizem brez demokracije, oblastniki krepijo v množicah željo po demokraciji brez kapitalizma. Avtoritativnost vodenja bo za Nemško Evropo pirova zmaga. Zato skozi OXI krepimo svojo družbenost, solidarnost in moč.

Evropska politična in finančna vrhuška je 13. julija poskusila ponoviti obsceno napoved konca zgodovine, česar si najbolj želi. Toda že zdavnaj smo se naučili, da je malo zmag in še manj porazov, ki trajajo večno. Da se zgodovina nikdar ne konča. Še najmanj pa v Bruslju. In da je igra povsem odprta, v vseh možnih smereh. Kdor se bojuje, bo morda izgubil boj. Kdor se ne bojuje, ga je že izgubil. To je nekoč nekje nekdo izjavil in imel je prav. Zgodovina se ne konča, dokler smo tu ljudje, ki se bojujemo in z bojem bomo nadaljevali.

BLOCKUPY INTERNATIONAL

Web: https://blockupy.org – FB: https://fb.com/blockupy.europe – Twitter: https://twitter.com/blockupy – YouTube: https://youtube.com/blockupyWebteam – Email: international@blockupy.org